Bled, 1. september 2015
Na 10. Blejskem strateškem forumu je Dušana Findeisen moderirala okroglo mizo Starajoča se družba, je napredek brez spremembe mogoč? O kakšni spremembi je bil govor? Evolutivni, revolucionarni,spremembi ob pomoči ustreznih politik, ki zrcalijo potrebe in dajejo glas starejšim, ob pomoči pravnih mehanizmov in instrumentov? Kako lahko napreduje starajoča se družba v ekonomiji znanja, kjer se znanje menja, zbira, gradi skupaj? Zgolj z ljudmi! Od udeležencev (James Collins, Zoran Stančič, Anja Kopač Mrak, Elsa Fornero, Alexander Sidorenko, Vitalia Gaucaite Wittich ) je želela predvsem misli, o tem, kaj storiti, da starejši postanejo sooblikovalci družbenega in ekonomskega razvoja? V dvajsetih letih se je miselna paradigma o starejših spremenila, a posledičnega delovanja ni dovolj! Potrebne so akcije, konvencije itd. Je poudaril Alexander Sidorenko, svetovni ambasador staranja. Elsa Forneri, nekdaj ministrica v vladi Maria Montija in avtorica italijanske pokojninske reforme (la riforma della Fornero) ter reforme trga dela in Anja Kopač Mrak slovenska ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sta načeli vprašanje reforme državnih blaginjskih sistemov. Elsa Forneri priporoča delno upokojevanje, zgodnji razmislek o prihrankih za stara leta, pretok pokojninskih sredstev od bogatih k revnim. V državah, kjer je veliko nezaposlenih, pa je treba ohranjati pokojninske sisteme nespremenjene! Na njih počiva celotna družbena stuktura. Državljani naj bodo finančno pismeni! Finančno opismenjevanje naj bo uvrščena v državljnasko vzgojo.
Vitalia Gaucaite Wittich, UNECE, pravi, da je treba slišati starejše, njihove predloge prevesti v politike. V letu 2015 je Evropska Socialna deklaracija stara 50 let, Združeni narodi pripravljajo socialni program za obdobje po letu 2015, Konvencija OZN o pravicah starejših naj bi ugledala luč? Starejši potrebujejo več družbene pravičnosti, ne le na distributivni, marveč tudi na kulturni in simbolni ravni, kajti ageism je povsod, v zdravstvenih in izobraževalnih ustanovah, v mediijih i umetnosti, v podjetjih, v socialnih službah, itd. Starejši so tako potisnjnei na rob ekonomskega dogajanja, ponekod v svetu tudi izkoriščani, kar je kulturno sprejemljivo za druge, ni kulturno sprejemljivo, će prihaja od njih ( npr. da bi osemdeset let stara zdravnica v Gruziji delala, četudi ji »pokojnina ne prinaša dela«.) Starejši so pogosto nevidni. Naj bodo še tako veliki strokovnjaki, se jih več ne vpraša za mnenje, se jih ne povabi na konference ali v televizijske programe. Nimajo dostopa do javnega prostora, a kogar v javnem prostoru ni, je za družbo mrtev in izgubljen. Kakšna škoda za vse nas! Še več, starejši naj postanejo subjekt in ne zgolj objekt srebrne ekonomije.
